Stalna razstava slovenskih drevesnih vrst
Leto izvedbe: 2011

Vodja projekta: Jože Kos - Center za zunanjo ureditev

Sodelujoči avtorji v projektu: Jože Prah - Zavod za gozdove Slovenije, Anton Odlazek, Leon Kernel, Lili Vrtovec

Leto izvedbe projekta: 2011, razstava je na ogled v razstavnem salonu

Predstavitev projekta:
Namen razstave je ozaveščanje o različnih drevesnih vrst, njihovih lastnostih, uporabo v izdelkih nekoč in danes. Promocija slovenskega gozda.

Slovenija spada med najbolj gozdnate države v Evropi. Gozdovi so potencialna vegetacija na več kot 90% površine naše dežele. Danes je Slovenija po gozdnatosti na tretjem mestu v Evropi, za Finsko in Švedsko. Gozd obsega že skoraj 60 % slovenske površine. Gozdni prostor pa okoli 80%. Še leta 1875 je bila gozdnatost 36%.

Ena izmed značilnosti slovenskih gozdov je zelo velika vegetacijska pestrost, ki izhaja iz raznolikih geoloških razmer, razgibanega reliefa in mešanja celinskega, sredozemskega in alpskega podnebja. Večino gozdnih rastišč tvorijo bukova rastišča. V naših gozdovih najdemo 71 avtohtonih drevesnih vrst od tega 10 vrst iglavcev in 61 vrst listavcev. Glede na vrstno sestavo so slovenski gozdovi dobro ohranjeni.

Drevesna sestava v slovenskih gozdovih: smreka (37%), bukev (31%), jelka (11%), hrast (8%), bor (7%) in ostalo (6%).

Klasično gozdarstvo se je razvijalo in razvilo predvsem okrog lesnoproizvodne vloge. Z razvojem družbe in hkratnim slabšanjem okolja se je število vlog gozda pomnožilo. Gozd kot ekosistem je najpopolnejša življenjska skupnost. Je naravna dobrina in izrazito mnogoplasten ter tako predstavlja gospodarsko korist, pomembno sooblikuje fizično okolje in ostaja enako pomembna sestavina človekovega duhovnega sveta. Človek išče koristi in gozd s svojim delovanjem, s svojimi funkcijami zadovoljuje določene človekove materialne in nematerialne potrebe. Naravni ali gospodarski gozd opravlja svoje funkcije neodvisno – kot ekosistem. V njih se pogosto skriva potencial, da z njimi ali s svojim določenim stanjem zadovoljuje določene potrebe. In te potrebe so tiste, ki v konkretnih primerih in času, prikličejo v življenje določene vloge gozda. Vse to nas vodi v paradigmo slovenskega gozdnega gospodarjenja, ki sloni na treh načelih:
• sonaravnost
• trajnost
• mnogonamenskost

To pomeni, da gre za integracijo vseh funkcij (vlog) gozdov in njihove rabe, upoštevaje območne posebnosti, gospodarske razmere in družbene potrebe ter optimalni donos materialne in nematerialne rabe gozdov, vezane na trajnost donosov vseh funkcij oz. vlog gozda z ukrepi, ki so sorodni Naravi. Človek je torej prisiljen iskati kompromis med tem, kar hoče in tistim, kar gozd in gozdni prostor zmore. Gre za kompromis med javnim in zasebnim interesom ter močjo Gozda. Skratka gre za razumevanje naravnega razvoja gozdov in gozdnega prostora ter njegovih zakonitosti pri gospodarjenju. Vse to je osnova za ohranitev in uspešen razvoj gozdov ter hkrati tudi za ohranitev človeku prijaznega bivalnega okolja.

Gozdovi in gozdarstvo v Sloveniji so za podeželje prav gotovo ogromen razvojni potencial.

Gozdovi so javna dobrina, spoštujmo jih in bodimo ponosni, da smo gozdni narod. (Jože Prah, Zavod za gozdove Slovenije)